Sunday, 1 January 2012

Razmišljanje, Vabilo

Sedim v domačem naslonjalu, v objemu toplega doma in počivam po napornem dnevu, prijetno utrujen. Oči se zapirajo in prikazujejo se žive slike nedavnega popotovanja po Indiji, ki je pustila pečat na najinih srcih.

Za vse to sva najbolj hvaležna najinemu dobremu prijatelju, svetovnemu popotniku in mirovniku Gašperju Orehku, duši organizacije TWIMC ( The world is my country ) v Indiji, ki nama je omogočil, da lahko opravljava svoje poslanstvo in mu s tem pomagava pri njegovem trudu, rešiti čim več otrok pred lakoto, nasiljem in izkoriščanjem, ter jim omogočiti otroka dostojno življenje. Na ta način smo botri iz Slovenije pomagali že več kot 200 otrokom in to le s prispevkom 20 eur mesečno.
Pred očmi se mi pojavijo slike velikega bogastva, pa do revne sredine, kjer se zadrživa večino najinega popotovanja, saj sva imela željo obiskati vse otroke sirote, katerim sva botra midva in najini prijatelji. Oči polne upanja se ozirajo vate, v želji po pomoči, ali vsaj možnosti, da se rešijo lakote. Hodimo med vso to množico, ki se nas želi dotakniti, kot da smo prišli iz drugega planeta ali obljubljene dežele, kjer je doma njihovo upanje in sreča. Vsi bi bili radi deležni našega blagoslova, vsi bi bili radi v objektivu našega fotoaparata, s katerim želim ujeti čim več utrinkov realnega življenja, kakršnega si ne želijo, vendar so v to prisiljeni in upajo na našo pomoč.
Vem, da ne moremo vsem pomagati, vendar če pomagamo vsaj otrokom, ki so najmanj krivi za razmere v katerih živijo in jim damo možnost, da obiskujejo šolo in pridobijo izobrazbo, ki jim lahko bistveno pomaga pri osamosvojitvi in nadaljnjem življenju.
Obkroženi z množico otrok, ki strmijo v nas kot v božje poslance, ki smo jim poslani v življenje. Oči jim žarijo in na obrazu se pokažejo solze sreče. Začutim srce, ki mi močno razbija v prsih, vendar se takoj zavem, da moram ostati zbran in preudaren, kajti v takih čustvenih trenutkih moraš biti ves čas razsoden in te ne sme vreči iz tira. Vsi imajo namreč pravico do pomoči, pozornosti ali vsaj lepe besede. Vsi želijo pokazati risbice, kaj so se že naučili, kako napredujejo, kakšni so njihovi cilji, kaj želijo doseči v življenju in kako bi želeli pomagati svojim staršem, sorodnikom in prijateljem, s katerimi živijo. Toliko pozitivnih misli, na licih nasmeh in beli zobje se svetijo na temnopoltih obrazih, ki žarijo od sreče v trenutku, ki jim je ponujen v naši prisotnosti. Vsi si želijo našega objema in dotika, pri srcu začutim toplino, ki se je ne da opisati z besedami, lahko bi rekel samo »VSEPOVSOD LJUBEZEN«. BREZPOGOJNA LJUBEZEN, ki ne ocenjuje kdo ima do nje pravico in kdo ne. Ljubezen nas združuje in otrok to dobro ve, samo mi v vsakdanjem življenju to večkrat pozabljamo.
Nad njimi sem dobesedno presenečen, kakšna hvaležnost njih in njihovih sorodnikov, ki pripravljajo dobrodošlice in ponujajo dobrine, ki si jih še sami ne privoščijo. Otroci nas imenujejo kot druge starše in to izražajo v svojih zahvalnih pismih, v katerih zatrjujejo, da se bodo potrudili po svojih najboljših močeh in upravičili naše zaupanje. V njihovih besedah je iskrenost in imam občutek, da smo res naredili nekaj dobrega za vse človeštvo.
Trenutek zavesti me zdrami in pojavi se vprašanje, kako pomagati vsem tem pomoči potrebnim otrokom, sam tega ne zmoreš, saj si vendar samo človek. Res je, en človek ne zmore vsega sam, lahko pa dobi pomoč od ljudi ki so enakih misli in takoj sem se spomnil na prijatelje, botre otrok, katere obiskujeva. Torej nisem sam, veliko nas je isto mislečih, v želji pomagati nemočnim otrokom in jim omogočiti otroka dostojno življenje. Hvaležen sem za vse te srčne ljudi, ki so prišli na mojo življenjsko pot.
Pomirjen ponovno padem v razmišljanje in zbiram utrinke, ki sva jih doživela med otroci in jih bova z veseljem prenesla botrom, ki doma komaj čakajo da izvejo, kaj se dogaja z njihovimi varovanci in kako napredujejo.
Po najini vrnitvi in srečanju z botri otrok, katere sva obiskala, je družina botrov iz dneva v dan večja in močnejša, vedno več otrok je deležnih pomoči, za kar smo jim neizmerno hvaležni, predvsem pa so jim hvaležni otroci. Botri so nad otroci navdušeni in tudi sami intenzivno iščejo nove botre.
V lepih občutkih me predrami vonj po pravkar kuhani kavi in zbudim se v svoji topli sobi. Poleg mene stoji žena s skodelico kave. Izmenjava si poglede in kot bi vedela kakšne sanje sem imel začne pogovor o najinih varovankah Swethi in Kawsaliyi. S solzami v očeh prebirava njuno pismo zahvale ob najinem obisku. Kako malo je potrebno, da nekomu spremeniš življenje in mu vrneš upanje. Res prijetno srečanje, ki nama bo vedno ostalo v spominu, z željo da jima omogočiva obisk v najinem domu.
Mnogokrat nas ljudje sprašujejo, zakaj pomagati otrokom v drugih deželah, če imamo sami mnogo družin potrebnih pomoči. Naš odgovor je preprost: “Ni pomembno kje pomagamo, pomembno je da pomagamo, kajti če bi bili vsi pripravljeni deliti vsaj delček svojih dobrin s tistimi, ki to potrebujejo, bi bilo na naši materi zemlji za vse dovolj”.
Za vse ljudi, ki bi si želeli pridružiti k naši skupini botrov in s tem pomagati otrokom do otroka vredno življenje nam pošljite e-mail: nandri937@gmail.com.
Približuje se božični čas, praznik družine, ko bomo skupaj praznovali s svojimi najdražjimi in z njimi delili košček sreče. Takrat se spomnimo na tiste, ki te sreče niso deležni in jim namenimo vsaj dobro misel, spodbudo in delček naše ljubezni, z veseljem jo bodo delili z nami.
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE
Igor Fischer
Neveljska pot 16
1241 Kamnik
Tel: 041 705 732
 

“Who am I to pretend to be blind & not see their needs? Every child have right to bright future.” Children in need have dreams too, but their dreams are rarely given a chanse to blossom. Sponser a child today to change a life.